Če želiš preživeti, moraš biti močan in pameten
Pred davnimi časi so bili tesni prijatelji gospod Železo, gospod Steklo in gospod Kumarica. Gospod Železo je bil narejen iz železa, gospod Steklo iz stekla, gospod Kumarica pa iz kislih kumaric. Bili so reveži, ki niso mogli delati, in živeli so v majhni koči ob velikem ogrovem gradu.
Hodili so v ogrovo kuhinjo jest, nato pa se vračali v svojo majhno kočo. Toda nekega dne, ko so jedli, jih je v kuhinji zagledala ogrova žena. Razjezila se je in jim rekla, naj tja ne hodijo več.
Naslednji dan so se vrnili in spet začeli jesti v kuhinji, a ona jih je zagledala in tokrat je bila res huda. Zbežali so, vendar jim je sledila, in tokrat je ujela gospoda Steklo ter puhnila vanj. Gospod Steklo je poletel v zrak, padel na tla, se razbil na kosce in umrl. Prijatelja sta bila žalostna, a zanj nista mogla storiti nič.
Naslednji dan sta se gospod Železo in gospod Kumarica spet odpravila tja in začela jesti, a ona ju je spet zalotila. Pobegnila sta, vendar jima je sledila in tokrat ujela gospoda Kumarico. Puhnila je vanj, on pa je poletel v zrak, padel na tla, počil in umrl. Gospod Železo je bil zelo žalosten in jezen ter se je hotel maščevati.
Naslednji dan je gospod Železo odšel v ogrovo kuhinjo in začel jesti. Ona ga je zagledala in ga vprašala, ali hoče umreti kot njegova prijatelja. Gospod Železo je rekel, da ga ne more ubiti. Tedaj je puhnila vanj in gospod Železo je poletel v zrak in padel na tla, a ni umrl, saj je bil iz železa. Zato je puhnila močneje kot prvič, pa še vedno ni umrl. Poskusila je še enkrat, a tokrat so ji med pihanjem počila usta in gospod Železo se ji je zasmejal.
Odšla je h krojaču, da ji je znova zašil usta. Potem je šla do majhne koče gospoda Železa in zaklicala: »Pridi ven, če si pravi mož!« Gospod Železo je stopil iz svoje majhne koče, ona pa je spet poskusila puhniti vanj, a so ji usta znova počila. Gospod Železo se ji je zasmejal. Bila je zelo jezna in spet je odšla h krojaču, da ji je še enkrat zašil usta.
Ubiti ga torej ni mogla, zato si je zamislila, da ga bo ujela, ko pride v njeno kuhinjo. Naslednji dan je gospod Železo spet odšel v kuhinjo, ogrova žena pa ga je ujela, ga zaprla v močno vrečo in vrečo zavezala z rabljevo vrvjo. Za stražarko gospoda Železa je določila svojo hčer Memono.
Ogrova žena je hotela gospoda Železo skuhati in povabiti vso svojo družino, naj ga poje. Hčeri je zato naročila, naj bo previdna in vreče nikar ne odpre. Nato je odšla od doma povabit svojce na večerjo.
Gospod Železo jo je slišal, da ga namerava pojesti. Spraševal se je, kako bi prišel iz vreče. Začel je na glas žvečiti žvečilni gumi in govoriti: »Rdeči gumi, mmmm, mljask mljask! Zeleni gumi, mmmm, mljask mljask! Modri gumi, mmmm, mljask mljask!«, in to je ponovil mnogokrat. K sreči je ogrova hči (Memona) hotela žvečilni gumi, zato je gospoda Železo prosila za košček.
Gospod Železo ji je rekel, da ji ne more dati gumija, ker je vreča zavezana. Predlagal ji je, naj naredi majhno luknjo v vrečo, a mu je odvrnila, da ne sme, ker ji je mati prepovedala odpirati vrečo. Gospod Železo je počakal minuto, nato pa spet ponovil: »Rdeči gumi!!! mmmm, mljask mljask! Zeleni gumi!!!! mmmm, mljask mljask! Modri gumi!!!!! mmmm, mljask mljask!« Naposled je rekla da, naredila bo majhno luknjo.
Naredila je majhno luknjo in rekla: »Daj mi košček gumija, prosim.« A gospod Železo ji je dejal, da gumija ne more spraviti ven, ker je luknja premajhna. Zato jo je razširila in ga vprašala: »Mi zdaj daš gumi, prosim?«, on pa je spet rekel: »Ne, ne morem, luknja ni dovolj velika!« Luknjo je razširila še bolj, a gospod Železo ni privolil, dokler ni bila luknja dovolj velika, da je lahko zlezel skoznjo.
Ko se je ogrova žena vrnila z družino, so na mizi zagledali že pripravljeno jed. Ogrova žena je rekla, da je njena hči odlična, ker je skuhala gospoda Železo, in začeli so jesti.
Ko so pojedli, je ogrova žena odšla do hladilnika, odprla zamrzovalnik in zagledala glavo svoje hčere. Zakričala je: »Ne, neeeeee?!?????« in začela jokati, gospod Železo pa se je začel smejati in zbežal na streho ogrove hiše.
Sledila mu je na streho, a se ji je gospod Železo posmehoval in rekel: »To je Memonina srajca«, nato ji jo je vrgel. Jokala je kot obsedena, on pa je rekel: »To je Memonina obleka« in ji vrgel še njo. Potem je rekel: »To so Memonine hlačke« in ji vrgel še te.
Nazadnje je gospod Železo zbežal daleč stran, zadovoljen, da se je maščeval za smrt svojih prijateljev in da je ogrova žena izgubila vse, kar je ljubila.
Nauk te zgodbe je:
